Namenska raba prostora kot osnovno urbanistično orodje
Namenska raba prostora je še vedno temeljno orodje prostorskega načrtovanja, vendar se njegova učinkovitost vedno bolj zmanjšuje.
Pretekle naravne nesreče po Sloveniji
Ocena državne prostorske rezerve v nepozidanih stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju NSZ) je dobrih 20%, med stavbnimi zemljišči (v nadaljevanju SZ), namenjenimi bivanju pa kar 30%. SZ je torej dovolj, vendar so ta zaradi različnih razlogov neustrezno načrtovana. Kar 10 km2 NSZ za bivanje se nahaja na poplavnih območjih (brez malih in preostalih poplav) in kar 33 km2 na območjih zelo velike verjetnosti pojavljanja plazov. Razlogi za neustrezne lokacije NSZ niso le posledice podnebnih sprememb, ampak tudi drugi razlogi kot spremembe lokacij delovnih mest, sprememba načina bivanja, cenovno nevzdržno komunalno opremljanje… predvsem pa so bila večinsko načrtovana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in so »zastarela«.
Zbirka podatkov ogroženih območij (poplavnost, erozija, plazljivost); vir: http://www.evode.gov.si/index.php?id=121
Vsekakor živimo v času, ko bi morali biti najmanj zaradi vplivov podnebnih sprememb na poselitev ustrezno odzivni tudi pri načrtovanju SZ in sicer znotraj obstoječe kvote NSZ. Razlogi za vedno večjo pasivnost pri izboljšavah razmestitve SZ so ob manjku ukrepov zemljiške politike po eni strani v sektorskih politikah in neusklajenosti ciljev med NUP, po drugi pa v vedno bolj angažiranem odnosu lastnikov SZ ob spremembah namenske rabe iz dražjih v cenejše, kjer svoje interese zasledujejo v sodnih postopkih. Za alokacijo neustrezno načrtovanih SZ bi morali razviti ustrezne mehanizme.
V vsakem primeru se v tem prispevku sicer ne pogovarjamo o širitvah SZ, vendar pa še vedno o večji izkoriščenosti SZ, torej rasti, pa čeprav znotraj obstoječih rezerv. V mislih pa moramo imeti, da bo enkrat potrebno rast opustiti in začeti govoriti o odrasti ali nečem popolnoma drugem.
