Vetra se ne da spreminjati, lahko samo dobro nastavimo svoja jadra.

Par besed, ki povedo nekaj o meni? Pa naj bo: tehnološka zastarelost, mukotrpnost, dolgčas, naivna ignoranca in radovednost. Najslabša osebna predstavitev v zgodovini? Morda, ampak naj vam napišem pripadajoči zaKAJ mojemu KAJu.

V zgodnjih najstniških letih sem užival poletne počitnice na morju pri starem očetu. Moja družba na plaži je bil zastarel walkman in kaseta s Queeni – live at Wembley. Poletje je bilo prekratko, muzika ni bila nikoli več ista in spoznal sem, da mora biti fokus tehnologije vedno na končnem uporabniku, ne namen samemu sebi.

Podoben čas sta me starša vpisala v plavalno šolo. Tam sem imel par trenerjev, ampak v spominu mi je ostal Črt, ki je imel slogan v stilu (parafraziram): »Dokler ne boli, ne delaš dovolj in prav.«  Naučil me je vrednosti tega, da včasih pač stisneš zobe in mukotrpno vztrajaš. V domeni prijetnega je doma samo povprečnost.

Eden izmed mojih najljubših filmov je hkrati eden izmed bolj dolgočasnih, kar sem jih videl. Odiseja 2001; Kubrick; Hall 2000. Fasciniral me je najbolj srednji del, a ideja morilske AI je težko razumljiva brez poznavanja koncepta pravih dinamičnih parametrov v razvoju AI. Razlog, zakaj me študij omenjenega fascinira in zakaj sem se znašel v računalništvu.

Newton je svetlobo tretiral kot točkovni pojav. To idejo je Maxwell povozil z njegovimi enačbami valovanja – v uporabi še danes – kjer je demonstriral, da je svetloba val, ne točka. Skupaj z eskperimenti svetlobne refrakcije, interference, ipd. bi samo naivno ignoranten fizik upal narediti korak nazaj in trditi, da je imel Newton na nek način prav. Ime pa mu je bilo Albert Einstein. Redko katere sanje so dovolj absurdne za odpis.

Radovednost je pa to, kar me je pripeljalo v Locus. Pojem prostorskega načrtovanja mi je bil tuj, nepoznan, a intriganten in zanimiv. Izzivov za programerja je presenetljivo veliko, tako da kolikor je volje, toliko je dela.